KULTURA ŽIVI IN SE RAZVIJA, NAJ NJENO DELOVANJE OMEJUJEMO ALI PA NE

KULTURA ŽIVI IN SE RAZVIJA, NAJ NJENO DELOVANJE OMEJUJEMO ALI PA NE

Zunaj se prebuja jesen prazničnih barv. Lesketajoče se listje na ploščadi pred Kulturnim domom Cerknica nam laska in morda lažno pripoveduje, da vse vendarle ni tako osiromašeno, kot je videti na prvi pogled.

Pročelje kulturnega doma nič več ne krasijo plakati, ki bi napovedovali pestro kulturno dogajanje in z njim druženje. V viziji razvoja kulturnega doma se nam je lani zapisalo, da je eden od ciljev razviti kulturni dom kot družbeni in družabni, ne le kulturni center.

Kon’c avgusta, 2018, Foto: Ljubo Vukelič

Ob pogledu nazaj, skozi perspektivo celotnega koronskega dogajanja, postaja vse bolj jasno, da smo s tem ciljem popisali že obstoječe stanje. Kulturni dom je že bil družbeni in družabni center, ob obisku in doživetju umetniških del in vsakovrstnih prireditev smo se oblikovali kot ljudje, s civilizirano komunikacijo, kultiviranim in reflektiranim pogovorom, z delitvijo vtisov, s pristnimi nasmehi in s stiski rok. Naši obrazi so bili izrazi našega sveta, iz katerega primarno ni zeval zgolj strah.

Iskreno mislim, da še nekaj časa ne bomo tako sproščeno posegali po kulturnih dobrinah, kot je bilo to mogoče pred letošnjim marcem. V tem smislu smo se vsaj za nekaj časa poslovili od ustaljenih poti doživljanja in srečevanja ob izvedbi kulturnih dogodkov. Kljub temu ali pa ravno zaradi tega, kar se sedaj dogaja v nas in okrog nas, se kultura razvija, vprašanje je le, ali v smeri, ki so dobre za preživetje tako naroda, kot vsakega izmed nas.

Piaf, Edith Piaf!, 2020, Foto: Tine Šubic

Je svet res pisan in bogat brez pesmi, knjige, koncerta, predstave? Kako siromašen postaja? Lahko državno ali občinsko proslavo res enako dobro kot profesionalec pripravi nekdo mimogrede? Ni to enako, kot bi dovolili, da nas z letalom namesto profesionalnega pilota popelje ljubitelj papirnatih avionov?

Vse več namreč zaznavam negativnih odgovorov na tovrstna vprašanja, češ: ne moreš primerjati zdravja (fizičnega telesa) z duševnim, mentalnim zdravjem, ne materialnega življenja z duhovnim. Ne gre torej primerjati veščine (recimo pilotiranja) ali materije (npr. kave, saj se v tem času o gostincih veliko govori, verjetno več kot o kulturi) in kulture.

Hamo & Tribute 2 Love, 2020, foto: Marko Alpner

Tudi ob omejitvah na področju kulture, je ta še vedno tu, živa in delujoča. Ustvarjamo jo sami, z ohranjanjem ravni kultivirane razprave (o stvareh, ki smo jih doživeli ali smo se o njih vsaj približno informirali), z negovanjem zavedanja, da nas prav vsaka vaška drama, rumeni tisk in še tako dober podjetnik ne bodo rešili pred izgubo, zatonom in uničenjem slovenske kulture z jezikom vred.

V kolikor zgleda v trenutnem javnem življenju ne prepoznate, se spomnite dogodka, ki se vas je v kulturnem domu nazadnje najbolj dotaknil. Morda tam najdete odgovore, kultura je namreč kdaj dobra tudi za to: za odgovore na vprašanja, ki vam jih politiki in gospodarstveniki nikdar ne bodo podali.

 

dr. Anja Bajda           
vodja Kulturnega doma Cerknica

Karantenski intervju: PETRA JESENŠEK

Karantenski intervju: PETRA JESENŠEK

Kako si preživljala obdobje karantene? Kako je vplivalo na tvoje počutje in na tvoje ustvarjalno delo?
Karanteno sem bolj ali manj preživela zakopana v knjigah, saj sem se učila za enega težjih izpitov v času študija farmacije. Veliko časa sem preživela v naravi, dolgi sprehodi po cerkniškem polju so meni nekaj najlepšega, kar ponuja naša občina. Nekaj malega je bilo tudi dela od doma ter razmišljanja o prihajajočih dogodkih za Notranjski študentski klub. No pa tudi športa in plesa ni manjkalo, brez tega ne gre.

Kot zelo angažirana v Notranjskem študentskem klubu, pri Plesnem Klubu Evora, animatorka in tudi kot hostesa v Kulturnem domu Cerknica si bila zelo aktivna in vsestranska ter prisotna ob vseh večjih in manjših dogodkih v Cerknici. Zanima me, kako je nate vplivala odsotnost vseh teh družabnih, organizacijskih aktivnosti?
Priznam, da mi je sprva karantena kar ustrezala, saj sem se morala malo spočiti. Potem pa sem počasi začela pogrešati organizacijo, sodelovanje na dogodkih in na sploh delo samo. Ta čas sem poskušala izkoristiti za nabiranje energije ter novih idej.

Katere so pozitivne stvari, ki bi jih ohranila od karantene in katere so tiste omejitve, ki te najbolj motijo oz. so te doslej najbolj motile?
Prva pozitivna stvar, ki mi pade na pamet, je zagotovo to, da so se ljudje morda zdaj začeli zavedati pomembnosti umivanja rok in kašljanja v rokav.

Kaj misliš, da bi bilo potrebno narediti, da bi se spet sproščeno družili med sabo in se spet udeleževali športnih in kulturnih aktivnosti?
Upoštevati navodila NIJZ, skrbeti za higieno in se naučiti živeti s tem.

Kako trenutna situacija vpliva na študente, mlade, s katerimi si v stiku? Misliš, da se bo po koncu ukrepov na področju kulture tvoja generacija bolj aktivno in množično vključila v organizacijo kulturnih dogodkov in jih bo tudi aktivneje obiskovala?
Študentje in mladi, s katerimi sem v stiku, so polno zaposleni s študijskimi obveznostmi, nekateri delajo od doma, veliko so v naravi in se pač posvečajo tistemu, za kar prej niso našli časa. Na srečo je v tem času veliko radijev, gledališč, kulturnih domov omogočilo koncerte, predstave, podcaste in predavanja prek družabnih omrežjih, da smo lahko tudi od doma dobili svojo ”dozo kulture in socializacije”.
Iskreno, glede množičnega vključevanja v organizacijo dogodkov s strani mladih dvomim. Sem pa prepričana, da se bodo mladi še raje kot prej udeleževali kulturnih ter zabavnih dogodkov.

Kaj bi sporočila obiskovalcem Kulturnega doma Cerknica?
Upam, da se kmalu vidimo v Kulturnem domu 😊 Do takrat pa…poslušajte svojo najljubšo glasbo, zaplešite ob njej, poglejte dober film in preberite kakšno dobro knjigo.

Pokarantenski intervju: JOŽICA MLINAR

Pokarantenski intervju: JOŽICA MLINAR

Kako ste preživljali obdobje karantene? Kako je vplivalo na vaše počutje in na vaše delo? 
Ker sem imela ravno pred razglasitvijo pandemije  opravke v zdravstvenih institucijah, sem bila prve tedne kar prestrašena in sem se strogo držala navodil. Potem sem se malo sprostila in uživala v branju, sprehodih in spoznavanju novih poti do jezera, po Slivnici in Škocjanu. Lotila sem se spoznavanja zoom sestankovanja kot tudi ostalih: fb, viber, messenger, predvsem pa sem se trudila, da sem zmanjšala spremljanje poročil, saj je bilo poročanje preveč negativno usmerjeno.  Sem se pa v tem tesnobnem času odločila, da moram poskrbeti tudi za svojo ustvarjalnost oziroma sproščanje s petjem, plesom, izdelavo  mozaikov, polstenjem …


Jaz sem zelo pogrešala stike in delo z ljudmi, saj se je ugasnilo ravno na višku naše dejavnosti. Velikokrat se mi je na sprehodu utrnila kakšna ideja kaj in kako bi lahko naredili nekaj tudi v tej situaciji. S Karmen Bajec sva se potem dogovorili, da bo preko FB izvedla predavanja na temo Pogled skozi drevo. Razpis sta pripravili Simona Zorc Ramovš in Nuša Lapajne Čurin za osrednjeslovensko regijo. Sedaj, ko se ukrepi rahljajo pa bo zaključek delavnic potekal tudi v živo.
V tem koronskem času so bile na državnem in regijskem nivoju JSKD izvedene vse zastavljene in zelo dobro spremljane zoom literarne delavnice in srečanja. Literarna dela pa so prispevali tudi udeleženci iz naših krajev.

Katere so pozitivne stvari, ki bi jih ohranili od karantene in katere so tiste omejitve, ki vas najbolj motijo oz. so vas doslej najbolj motile?
V tem obdobju smo imeli možnost spremljati različne dejavnosti, seveda preko spleta. Tako sem si z veseljem ogledala nekaj filmov, gledaliških predstav, koncertov, ki so jih brezplačno na ogled ponudile vse kulturne institucije in se lotila branja elektronskih knjig (to sem kmalu opustila), različnih koncertov, ki so v živo potekali preko fb, med njimi je bilo veliko znancev, ki so malo pričarali bližino in okus po koncertnem dogajanju.
Ker sem bila primorana, sem se naučila tudi zoom sestankovanja in prav gotovo ga bom uporabljala tudi v normalnem življenju.
Motile pa so me omejitve gibanja na občine.

Kako mislite, da bodo odslej potekale dejavnosti v kulturnih in umetniških društvih? Folklorne, plesne in gledališke skupine so praviloma precej številčne. Bo težko ljubiteljsko kulturo vzpostaviti na stanje, kot je bilo pred epidemijo?
Jaz sem optimist in verjamem, da se bodo društva kmalu znašla in vzpostavila način dela, ki bo primeren dejavnosti in ne bo ogrožal zdravja, kajti ljubiteljska kultura je namenjena druženju, socialnim stikom, kvalitetnemu preživljanju prostega časa in tega ne more nadomestiti noben medij.

Mislim, da bodo želje po druženju in umetniškem ustvarjanju premagale vse ovire, da lahko varno nadaljujejo svoje poslanstvo. Kajti tako kot je potrebno skrbeti za zdravo telo, je nujno potrebno nahraniti tudi duhovno plat človeka in tudi tako poskrbeti za boljšo zdravstveno sliko družbe.

 

Ste v JSKD kot predstavniki ljubiteljske dejavnosti pripravili oz. še pripravljate kakšne usmeritve za izvajanje kulturno-umetniških dejavnosti in delavnic v društvih? Se društva s podobnimi vprašanji obračajo tudi na vas?
Ker se je naše delo, ki temelji predvsem na množičnih prireditvah v marcu, ustavilo, je nemogoče izpeljati tak program letos. Zato ves območni program prestavljamo v naslednje leto. Se še dogovarjamo kako izpeljati te dogodke, ki so odvisni tudi od dejavnosti šol, društev, skupin. Mogoče bomo kakšno »srečanje« in svetovanje skupinam omogočili na osnovi video posnetkov. Se bomo pa v poletnem, jesenskem in zimskem času posvetili izobraževanju na različnih področjih: likovnem, plesnem, lutkovnem in gledališkem, literarnem. Izobraževanja bomo uskladili s potrebami društev in skupin.
Smo odprti za pobude s terena.

Kakšen bo po vašem svet, človek ali družba po koncu epidemije? Bo to obdobje po vašem mnenju vplivalo tudi na umetnost in kulturo ter kako?

Prvi občutki so bili, da bo svet bolj solidaren in bolj povezan, vendar se že kažejo lovke, ki poskušajo utišati tudi umetnike in kulturnike, še posebno tiste, ki jih ne »razumejo«. Zato je potrebno umetnike podpirati, kolikor se da. Saj smo karanteno lažje preživeli tudi po njihovi zaslugi.

Kaj bi sporočili obiskovalcem Kulturnega doma Cerknica?
Veselim se prireditve, ko se spet srečamo.

Karantenski intervju: MARIJA HRIBAR

Karantenski intervju: MARIJA HRIBAR

Kako se je za vas in vaše sodelavce s pojavom epidemije spremenilo delovno okolje v času zaprtja knjižnic in sedaj, ko so knjižnice ponovno odprle svoja vrata?
Nihče od delavcev Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica med epidemijo ni bil na čakanju, temveč smo tako v osrednji knjižnici v Cerknici kot v enotah na Rakeku, v Starem trgu in Novi vasi vsak dan delovali po posebnem razporedu, saj so nam prostori knjižnic omogočali, da smo lahko – ne da bi ogrožali sebe ali drug drugega – varno hodili na delovna mesta. V tem času smo pospravljali knjižnice, izločali gradivo, digitalizirali domoznansko gradivo in obveščali javnost preko spleta. Tudi v času, ko smo imeli zaprta vrata, smo brezstično izposojali vnaprej naročeno gradivo na zunanji okenski polici. Zdaj, ko so se vrata odprla, pa je čas mask, razkuževanj, previdnosti in vzpodbudnih besed za obiskovalce.

Foto: Ljubo Vukelič

Kako je sedaj videti izposoja knjig?
Uporabniki oziroma bralci najprej v knjižnici na desni strani vrnejo pred epidemijo izposojeno gradivo v škatle, nato si na levi strani izposodijo, največkrat vnaprej naročeno gradivo in knjižnico v Cerknici zapustijo skozi zadnja vrata. Vračilo in izposoja sta strogo ločena. Vrnjeno gradivo odpeljemo z dvigalom v za to namenjen prostor, kjer je sedem dni v karanteni, sledi razkuževanje gradiva in kot zadnja faza pospravljanje na police. Proces vračanja in izposoje, ki je pred epidemijo trajal nekaj minut, se je razpotegnil na osem dni. Tudi po enotah ni bistveno drugače. V knjižnici si prizadevamo, da bi bilo maksimalno poskrbljeno tako za varnost zaposlenih, kot uporabnikov knjižnice.

So uporabniki vaših storitev, torej člani knjižnice, razumevajoči do omejitev pri obsegu in načinu izposoje knjig? Katera so vprašanja, ki jih na vas največkrat naslavljajo?
Ljudje smo prilagodljiva bitja, saj drugače ne gre. Uporabniki bi radi marsikaj, vedo pa, da se trenutno ne da. Radi bi si sami poiskali knjige na policah, filme v videoteki, časopise in revije v čitalnici. Radi bi uporabljali čitalnico, kot so jo pred epidemijo, pa se ne da. Pogrešajo prireditve, druženje. Moti jih omejen obseg storitev, a vedo, da je zdaj tako prav. So pa zadovoljni, da so knjižnice odprte, čeprav v omejenem obsegu.

Katere so pozitivne stvari, ki bi jih ohranili od karantene in katere so tiste omejitve, ki vas najbolj motijo?
Ko se je virus najbolj razživel, so bile ceste prazne, samotne, lipca na placu, ki sredi betona vztraja med pločevino, si je končno opomogla, saj ni vdihavala izpušnih plinov; avtomobilov ni pogrešala. V knjižnici smo se s sodelavci pozdravljali od daleč. Vsi smo pogrešali bližino, zato smo se v tistem času morda na nek način celo zbližali. To je bil tudi čas za razmislek, kdo smo in kam gremo; tudi o tem, kako nas vidijo odločevalci, kako uporabniki.

Tako zaposleni kot naši občani, uporabniki knjižnic, potrebujemo živ, človeški stik, brez tega je knjižnica le arhivski prostor. Knjižnica potrebuje vrvenje, debatiranje, pogovarjanje, posedanje po čitalnici, smeh in sanje obiskovalcev.

Kakšen bo po vašem svet, človek ali družba po koncu epidemije? Bo to obdobje po vašem mnenju vplivalo tudi na umetnost in kulturo ter kako?
Negativne izkušnje bi morali premisliti in se iz njih naučiti, kako biti spoštljivejši do narave in soljudi. Predvsem bi morali kot skupnost razmisliti, kako ravnamo s starejšimi, kar veliko pove o naši »kulturi«. Njihova bivanjska groza v času epidemije je naša zaveza, da se bomo še posebej trudili za ranljive skupine.
Kakšen bo svet, ne vem, ljudje zaradi virusa ne bomo boljši, saj se svet, po vsej verjetnosti, še ni zamajal v temeljih. Kultura je ena izmed bolj »sesutih« dejavnosti prav zato, ker potrebuje bližino, sodelovanje, sporazumevanje – za odločevalce današnjega sveta pa ni urgentno potrebna – je tudi neke vrste lepilo, ki nas drži skupaj. Morda smo na začetku dolgoročnih, velikih sprememb in lahko le ugibamo, kam nas bo neslo.

Kaj bi sporočili obiskovalcem Kulturnega doma Cerknica?
Treba je stopiti v zelenje, v naravo, dihati s polnimi pljuči, tudi takrat, ko nas prepričujejo, da nam zmanjkuje zraka.

Karantenski intervju: KAROLINA STRLE

Karantenski intervju: KAROLINA STRLE

Kako ste preživljali obdobje karantene? Kako je vplivalo na vaše počutje in na vaše ustvarjalno delo?
Imela sem občutek, da nisem več tako svobodna. Čeprav sem tako ali tako doma, v pokoju, sem večkrat občutila praznino in nobene prave volje za ustvarjanje. Pogrešam prireditve, predstave, prijatelje v VDC, bralni krožek, mozaičarke, kavice s prijateljicami …

Katere so pozitivne stvari, ki bi jih ohranili od karantene in katere so tiste omejitve, ki vas najbolj motijo oz. so vas doslej najbolj motile?
Ne vem kaj bi ohranila, najbolj so me motile omejitve – kot da ne smeš iz hiše. Vse moje sprehode s kužkom sem ohranila. Nikogar nisem ogrožala. V medijih so pretiravali so s prikazovanjem množic. Na jezeru sem videvala sprehajalce, a v varnih razdaljah.

Kakšen bo po vašem svet, človek ali družba po koncu epidemije? Bo to obdobje po vašem mnenju vplivalo tudi na umetnost in kulturo ter kako?
Dobro in pozitivno bi bilo, če bi se svet spremenil. Več prijateljstva, strpnosti, sodelovanja, brez delitev, prepirov, zmanjšanje razlik med ljudmi. Bojim se, da je to samo upanje … sanje.

Kaj bi sporočili obiskovalcem Kulturnega doma Cerknica?
Naj se v Cerknici ohrani nivo kulture in umetnosti. Imamo lepo ponudbo, za odrasle in otroke. V jeseni se (močno upam) vidimo v Kulturnem domu. Sem optimistka! Moja vnučka pa že komaj čakata Žogico Nogico.

Karantenski intervju: GORAN KRMAC

Karantenski intervju: GORAN KRMAC

Kako preživljaš dneve v karanteni? Kako to obdobje vpliva na tvoje počutje in na tvoje ustvarjalno delo?
Na restriktivne ukrepe vlade sem sprva reagiral z veliko nejevoljo, misleč, da so pretirani. Ko pa sem dobil informacije s strani zdravstvenih delavcev, sem uvidel lastno zmoto, kar se je najbrž zgodilo še marsikomu. Spoštovanje samoizolacije in socialnega distanciranja dojemam kot izpolnjevanje družbene dolžnosti, kjer je moč posameznika ne v njegovi samosvojosti, ampak v njegovem zavestnem delovanju v dobrobit celotne družbe. Z glasbenimi kolegi na rednih videokonferencah komentiramo tekoče dogajanje v kulturi, družbi in politiki ter razmišljamo o prihodnosti kulturne produkcije, ki se je pravzaprav na silo pretvorila kar v sedanjost. Big band Cerknica, s katerim smo do nedavnega imeli redne tedenske vaje, se ne more več dobivati v živo. Smo pa na spletu objavili zelo dobro sprejet videospot skladbe Mal se nasmej, ki smo jo posneli iz lastnih domov. Ta nepopolni medij je sedaj en od redkih načinov, ki jih imamo na voljo za lastno izražanje, pa tudi produkcijsko zahteva veliko dela in učenja novih veščin. Srečo v nesreči imam, da sem lani izdal album z naslovom Planetarium, s katerim sem začel ustvarjati glasbo za solo tubo in elektronske zvočne učinke, sedaj pa se lahko temu osamljenemu delu veliko bolj posvečam. Torej vadim, raziskujem zvok, pišem glasbo in pripravljam nov album. Veliko časa preživim v naravi; začel sem obdelovati zemljo. Ta rutina mi pomaga sprejeti, da so občutki tesnobe ob prihajajoči ekonomski krizi nekaj običajnega, ampak jih tudi postavi na svoje mesto.

Foto: Miha Melink

Kako na tvoje življenje in delo vpliva tehnologija?
Če bi se ta pandemija zgodila pred tridesetimi leti, se javno življenje verjetno ne bi moglo ustaviti tako, kot se je danes, saj informacije niso potovale s tako hitrostjo in v takih količinah. Verjetno bi bilo tudi več mrtvih. Tehnologija pa je nekako ublažila šok in mi omogočila, da se je moj delovni vsakdan manj spremenil, kot bi se brez nje.

Katere so pozitivne stvari, ki bi jih ohranil od karantene in katere so tiste omejitve, ki te najbolj motijo?
Naše širše življenjsko okolje je postalo bolj umirjeno – manj prometa, manj onesnaženosti, manj hrupa, manj hitenja… Nič čudnega, da veliko ljudi v teh tednih kljub veliki ekonomski negotovosti čuti olajšanje.

Žal pa so odnosi z osebami, s katerimi ne živimo, v času omejitev bistveno okrnjeni. Ni fizične bližine, ob kateri bi lahko zaznal podrobnosti obrazne mimike, nianse v tonu pogovora, vzdušja v skupini. Odsotnost teh velikokrat podzavestnih interpretacij človeškega občevanja naše odnose neizogibno formalizirajo. Komunikacija – in dojemanje drugih – se zreducira na nivo ostalih informacij, ki nas nenehno obdajajo.

Način uvajanja in izvajanja omejitev ter obveščanja javnosti pa nakazuje na veliko pomanjkanje zaupanja in moramo se vprašati, zakaj je tako. Osnovne človeške pravice so nam kratene, seveda z namenom ohranjati javno zdravje in reševati življenja. Ampak kako lahko gledamo na uspeh družbe, v kateri se odločitve uveljavlja z grožnjo kaznovanja za neubogljivost? Zakaj prebivalstvo ni sposobno odločati s svojo glavo, iz lastnega vzgiba po boljši družbi, temveč ga je treba s kaznijo odvračati od antisocialnosti? Mar ne bi vzgoja in izobraževanje z drugačnimi vrednotami prineslo drugačnega pogleda na svobodo? Ali sem svoboden, da počnem, kar se mi zljubi, ali sem svoboden, da sodelujem s človeštvom, kjer vlada vzajemno spoštovanje, pomoč, negovanje?

Kakšen bo po tvojem svet, človek ali družba po koncu epidemije? Bo to obdobje po tvojem mnenju vplivalo na umetnost in kulturo?
Kot kaže, bo konec epidemije prinesel več vprašanj kot odgovorov. Predvidevam, da bodo v osebno higieno vpeljane nekatere nove navade, tako kot se je dogajalo v zgodovini ob smrtonosnih bolezenskih izbruhih. Človek je izjemno prilagodljivo bitje, zato bo naš vsakdan v našem trenutnem dojemanju ostal nespremenjen. Spet ne bomo imeli časa za poglobljeno razmišljanje o življenju, razen seveda, če bomo znali izkoristiti to enkratno priložnost, ko se nam je življenje ustavilo do te mere, da smo začeli preizpraševati na videz samoumevne stvari. To preizpraševanje je ena od temeljnih vlog umetnosti. Naj še naprej omogoča poistovetenje ljudi z njo.

Foto: Miha Melink

Kaj bi sporočil obiskovalcem Kulturnega doma Cerknica?
Ostanite radovedni, strpni, razmišljujoči ter dobri do sebe in drugih. Vsak nov dan je nova priložnost, da se spremenite, da oprostite, da naredite kako neumnost in se nasmejite. In predvsem ostanite zdravi. Vse bo v redu.