MOČNO ME OBJEMI, film
6. 11. 2022 ob 19:00
V skrivnostni in presunljivi družinski drami nas igralec in režiser Mathieu Amalric odpelje v notranji svet ženske – žene in matere dveh otrok –, ki tava med doživetimi in namišljenimi spomini. Z Vicky Krieps v eni njenih najboljših vlog doslej.
Mathieu Amalric / Francija / 2021 / 97 min / francoščina
zgodba
Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla …
iz prve roke
»Prijatelj /…/ mi je dal v branje gledališko igro /…/ Je reviens de loin, ki jo je leta 2003 napisala Claudine Galéa. Knjige nisem poznal. Bral sem jo na vlaku in začel jokati kot otrok. To se mi že dolgo ni zgodilo, moral sem se skriti pod jakno. /…/ Besedilo je prevzelo tudi producenta, a spraševala sta se, kako se bom lotil snovi, ki je bila zelo literarna, prefinjena, poetična. In še nikoli uprizorjena! Meni pa je bilo to všeč, bilo je kot poziv: vdahniti tej družini življenje … /…/ Odločil sem se torej potopiti v vsak prizor in pisati do solz. Vedno je zanimivo vzeti snov, ki ni namenjena filmu, saj moraš iz nje izvleči prav tisto, kar ne more biti drugega kot film! Arheološka igra, s čopičem iz svetlobe! /…/ Zaželel sem si gledati filme, kar je bil dober znak. V zgodbi bodo torej solze in duhovi. Najprej so tako prišle na vrsto melodrame: Corps à cœur Paula Vecchialija, Douglas Sirk seveda, pa Nicholas Ray, Piccoli v filmu Je rentre à la maison Manoela de Oliveire, Bill Murray v Jarmuschevih Zlomljenih cvetovih (Broken Flowers), Pagnol … Ogledal sem si jih veliko. Potem so bili tu filmi o halucinacijah, bolj mentalni: Japonci, Buñuel, Duh in gospa Muir (The Ghost and Mrs. Muir), Resnais (vedno Resnais!), Fantovska leta (Boyhood), Hitchcock … Pa knjige Laure Kasischke, ekskurzi Sophie Calle, serija Ostali (The Leftovers), Pixarjevi animaciji V višave (Up) ter Koko in velika skrivnost (Coco) … /…/ S požiranjem filmov drugih ljudi sem preverjal, potrjeval le eno: intuicijo, ki mi je govorila, da moram lažno/resnično, delirij/realnost obravnavati na isti ravni, brez estetskega ločevanja, brez šivov. Tisto, kar junakinja doživi, in tisto, kar si izmisli, mora biti izenačeno. /…/ Ni me zanimala bolečina ženske. To ni bila mati božja na križevem potu. Njena živahnost, njena zvijačnost, skoraj igriva in paradoksalno lucidna v svoji domiselnosti, je bila kot ljubezenski impulz, ki nas pripravi k temu, da jo imamo radi in je ne pomilujemo. /…/ Idealen naslov bi bil ‘Imitacija življenja’, vendar je bil že zaseden. [Smeh.] ‘Je reviens de loin’ je preveč spominjal na sociološko potovanje. Ko iščem naslove, poslušam pesmi, podobno kot Fanny Ardant v Sosedi (La femme d’à côté). V nekem trenutku se je pojavil Étienne Daho. Za prizor v nočnem klubu sem si zamislil njegovo pesem La nage indienne, ki ima v refrenu besede: ‘Serre-moi fort. Si ton corps se fait plus léger, je pourrai nous sauver’ (‘Močno me objemi. Če bo tvoje telo lažje, naju lahko rešim’), kar se počasi spremeni v: ‘Serre moins fort. Si ton cœur se fait plus léger, je pourrai me sauver (‘Stiskaj manj močno. Če bo tvoje srce lažje, se lahko rešim’). Dolgo sem okleval med naslovoma ‘Serre moi fort’ in ‘Serre moins fort’, toda nazadnje je zmagal prvi. Vendar brez vezaja. Tri besede, kot bi bile ločene druga od druge.«
– Mathieu Amalric