NOSTALGIJA, film

zgodba

Po štiridesetih letih se Felice vrne v rodni Neapelj, da bi obiskal ostarelo mater, ki jo je v najstniških letih v naglici zapustil. Zaradi dolgoletnega bivanja v Egiptu se v nekoč domačem okrožju Sanità počuti kot tujec. Medtem ko se sprehaja po ulicah svoje stare soseske, ga preplavljajo spomini na mladostna leta, ki jih je preživel v družbi najboljšega prijatelja Oresta. Toda nostalgične občutke počasi zasenči temna skrivnost, ki si jo z Orestom delita …

iz prve roke
»Zgodba izvira iz črne kronike, vendar sem želel zaviti drugam, k skrivnostnemu občutku, ki ga je bilo treba poiskati med samim snemanjem. Navdušila me je ideja, da filma ne bi postavil v mesto, ampak v četrt; kot bi šlo za partijo šaha. V Nostalgiji zato ne vidimo ene same ulice, hiše ali človeka, ki ne bi pripadal okrožju Sanità, od morja odmaknjeni neapeljski enklavi. Ta soseska pogoltne vse: oddaljena leta, o katerih pripoveduje film, Bližnji vzhod, kjer se je protagonist nazadnje ustalil, sanje, izzive, krivdo … Igralce in ekipo sem povabil, naj se v četrt potopijo kot v nekakšen labirint in naj se ne bojijo, da bi se izgubili. S kamero na rami smo se podali na ulice, kot bi šlo za dokumentarec, snemajoč srečanje za srečanjem, življenje za življenjem, zgodbo za zgodbo. Ko smo posneli zadnji prizor, smo se začeli spraševati, kakšen je pomen vsega skupaj, toda nismo ga našli. Morda ga sploh ni, morda ga nikoli ni bilo. Ostaja labirint in ostaja nostalgija – usodi mnogih, morda vseh nas.«
– Mario Martone

kritike
»Potovanje Maria Martoneja v srce Neaplja se nadaljuje. /…/ Režiser se vrne v eno najbolj ikoničnih in težavnih mestnih četrti: v sosesko Sanità, zgrajeno v dolini, ki so jo od časa starih Grkov uporabljali kot grobišče. Ni torej naključje, da je Nostalgija, posneta po istoimenskem romanu Ermanna Ree, zgodba o duhovih; sanjsko popotovanje, v katerem Camorra služi kot ozadje za protagonistovo introspekcijo in raziskovanje lastne preteklosti. /…/ V režiserjev rodni Neapelj se potopimo s pomočjo igralcev Pierfrancesca Favina in Tommasa Ragna, ki sicer nista Neapeljčana, a tako velik talent premaga vse geografske pomisleke.«
– Alberto Crespi, La Repubblica

»Nostalgija se ponaša s čudovito fotografijo in izjemno igro Pierfrancesca Favina. Film preizprašuje pojem ‘nostalgije’, zapisane v naslovu: ne gre le za to, da je nostalgija varljiva ali da preteklost ni bila tako čudovita, kot je videti skozi rožnata očala. Gre za to, da preteklost in sedanjost sploh ne obstajata. Neapelj nekoč in Neapelj danes sta isti kraj – Felicejevi strahovi in ljubezni pa nikoli niso zares izginili ali se kaj dosti spremenili. Močan, globoko občuten in dragocen film.«
– Peter Bradshaw, The Guardian