RDEČE NEBO, film
11. 1. 2024 ob 19:00
Zgodba o poletju, po katerem nič več ne bo tako, kot je bilo. Neprizanesljiva, čustveno večplastna komedija nravi je Christianu Petzoldu (Phoenix, Undine) prinesla srebrnega medveda na zadnjem Berlinalu.
* Za upokojence, študente, dijake in brezposelne s potrdilom je cena vstopnice 5 €.
Christian Petzold / Nemčija / 2023 / 103 min / nemščina
zgodba
Poletje ob Baltskem morju. Vroče je in že več tednov ni deževalo. Pisatelj Leon je s prijateljem Felixom namenjen v počitniško hišo sredi gozda, da bi tam v miru končal svoj roman. Toda ob prihodu mladeniča ugotovita, da ne bosta sama: v kuhinji brni pralni stroj, na mizi so napol prazni kozarci za vino, po tleh pa ženska oblačila. V okoliških gozdovih medtem divja požar …
iz prve roke
»Pred nekaj leti sem bil zaradi covida za več tednov priklenjen na posteljo. /…/ Gledal sem Rohmerjeve filme in začel razmišljati: v Nemčiji nimamo žanra ‘poletnega filma’, kakršnega poznajo Američani in Francozi. V Franciji se ti filmi običajno vrtijo okoli dveh mesecev, ko ljudje preživljajo počitnice v gorah ali na plažah. Opazujemo mešanico vseh slojev, mlade na pragu odraslosti, ki odkrivajo sami sebe in izkušajo ljubezen, spolnost, srčne bolečine, izdajstvo. /…/ Francozi temu pravijo education sentimentale. To je nekaj, česar se v odrasli dobi spominjamo kot brazgotine, kot nečesa, kar nas je prizadelo in nam razkrilo nekaj o svetu. /…/ V ameriških poletnih filmih gre običajno za spomin na nekaj, kar se je zgodilo, a to lahko vidiš in čutiš zdaj, v tem trenutku. To je skupno vsem poletnim filmom: dogajajo se v sedanjosti, hkrati pa gre za spomin na nekaj, kar si zamudil, na napako, ki si jo storil. Morda tisti trenutek, ko bi lahko poljubil dekle, a si izpustil priložnost. Trideset let pozneje – ko boš ležal v postelji s covidom – boš vedel, da je bila to napaka tvojega življenja. /…/ Najpomembnejši navdih za Rdeče nebo je bil film Ljudje v nedeljo (Menschen am Sonntag), ki sta ga leta 1930 po zgodbi Billyja Wilderja posnela Robert Siodmak in Edgar G. Ulmer. /…/ Film govori o poletju in mladih, posnetki so jasni in sveži, prav tako ljudje. Ko ga gledaš, imaš občutek, da fašizem v Nemčiji nikoli ni imel možnosti, saj je imel delavski razred toliko veselja do življenja. Tri leta pozneje je bilo vse uničeno, vsi trije režiserji pa so morali zapustiti Nemčijo in oditi v Hollywood. /…/ Nemci smo izgubili svoje poletje. Skupaj z igralci sem razmišljal, zakaj danes v vseh nemških poletnih filmih gledamo starše, tovarne in policiste. Nimamo več svobode. Uničena je bila leta 1933. /…/ Lik pisatelja ima tri izvore. Prvi je film Érica Rohmerja Zbirateljica (La Collectionneuse), ki govori o dveh zgubah in mladi ženski. Moška si o njej domišljata vse mogoče, v nekem trenutku pa dekle preprosto odide in ju pusti sama. Drugi navdih je bila novela Čehova z naslovom Hiša z mezaninom, v kateri prijatelja umetnika skupaj preživljata poletje. Na sosednjem posestvu živita sestri. Ena od njiju ljubi enega od moških, vendar zamudita priložnost za ljubezen, ker umetnik vidi samo sebe. To dvoje me je pripeljalo do tretje točke. Leta 1995 sem posnel svoj drugi film Cuba Libre. Z njim sem želel doseči velike stvari, vendar sem pozneje spoznal, da sem le igral režiserja in da v resnici nisem čutil strasti do snovi, ampak sem bil zagledan samo vase.«
– Christian Petzold