SNEŽNI LEOPARD, film
28. 8. 2022 ob 20.00
Snežni leopard je veliko več kot vizualno čudovit film o eni najredkejših in najbolj izmuzljivih velikih mačk; opazovalni dokumentarec, v katerem je pot pomembnejša od cilja, z nami velikodušno deli užitek odkrivanja. Glasba: Warren Ellis in Nick Cave. Cezar za najboljši dokumentarni film.
Marie Amiguet, Vincent Munier / Francija / 2021 / 92 min / francoščina
zgodba
Fotograf narave Vincent Munier povabi pisatelja Sylvaina Tessona, da se mu pridruži pri iskanju skrivnostnega snežnega leoparda. V osrčju tibetanskega višavja ga vpelje v subtilno umetnost čakanja, sledenja in potrpežljivosti. Na popotovanju skozi veličastno, prostrano pokrajino, ki jo naseljujejo nevidna bitja, dvojica razmišlja o človekovem mestu v naravi ter obuja čas, ko so »zveri, ljudje in bogovi še govorili isti jezik«.
iz prve roke
»Še vedno sem velik otrok, ki živi od sanj in podob mitskih živali. Snežnega leoparda sem odkril prek pustolovskih zgodb ameriškega biologa Georgea B. Schallerja. V sedemdesetih letih ga je posnel v Čitralu v Pakistanu. Toda ko sem se leta 2011 prvič odpravljal v Tibet, nisem bil najbolj prepričan, da ga bom imel priložnost videti. Vedel pa sem, da bom naletel na druge, ravno tako enigmatične živalske vrste. Prvi mesec se leopard res ni prikazal – opazil sem le nekaj sledi –, vendar je bilo vznemirljivo vedeti, da je tam. Na tiste visoke planote me je pravzaprav pritegnil divji jak, totemska žival iz neke druge dobe, po vsej verjetnosti sodobnica volnatega nosoroga in mamuta. /…/ Leopard je bil v resnici le pretveza. Veličastna pretveza, a vendarle pretveza. /…/
Marie Amiguet je prinesla svež pogled na kraj, posebno občutljivost … in cenil sem njeno leopardjo diskretnost. Njena naloga je bila, da nam sledi in pri tem ostane nevidna, da nas snema brez kakršnegakoli vmešavanja – na ta način smo se hoteli kar najbolj približati resničnosti. Omenjena metoda seveda prinaša svoj delež nerodnosti in tehničnih pomanjkljivosti, a tudi določeno mero iskrenosti v zabeleženih trenutkih. Želeli smo ujeti čustva, ki so nas navdajala. /…/
Prvo srečanje je bilo seveda nepozabno. Tako kot vsa pomembna prva srečanja: na primer tisto z evrazijskim risom doma v Franciji, na katerega sem čakal petnajst let in v tem času postavil številne bivake … Večkrat sem ga slišal tuliti, a ga nisem videl! In ko se žival potem končno pojavi, se približaš nečemu absolutnemu, kar te še dolgo ne zapusti. Na enak način me preganja spomin na strašljivo navzočnost prvega tropa belih volkov, ki sem ga opazoval na kanadski visoki Arktiki. Takšni prizori človeka tako obsedejo, da se začne spraševati, ali so bili resnični ali izmišljeni. In ne gre le za podobo! Tu so še vonji, zvoki – vse to človeka trajno zaznamuje. Nekaj, kar je zunaj tebe, se naseli vate in te spravi v gibanje. Kot prva srna, ki sem jo fotografiral pri dvanajstih letih in mi je za vedno spremenila življenje. Takšen učinek ima snežni leopard name še danes.«
– Vincent Munier
