TIHO DEKLE, film
18. 6. 2023 ob 20:00
Tiho presunljiva, rahločutna pripoved o odraščanju, ki skozi oči mlade protagonistke raziskuje vprašanja družine, osamljenosti in žalovanja. Film, posnet v redko slišanem irskem jeziku, je navdušil tako gledalce kot kritike ter prejel številna priznanja, vključno z veliko nagrado v sekciji Generacija Kplus v Berlinu in nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerec.
* Za upokojence, študente, dijake in brezposelne s potrdilom je cena vstopnice 5 €.
Colm Bairéad / Irska / 2022 / 95 min / irska galščina, angleščina
zgodba
Irsko podeželje leta 1981. Devetletna Cáit živi v kaotičnem domu z nosečo materjo, surovim očetom in glasnejšimi sorojenci. Stvari pa se spremenijo, ko jo starša čez poletje pošljeta živet k materini sestrični in njenemu možu. Cáit novo okolje sprva nekoliko plaši, toda v njem kmalu najde toplino in pozornost, ki ju je tako zelo potrebovala. V ljubečem domu se deklica počasi razcveti, a sredi idilične lepote irskega podeželja se skriva boleča resnica, ki jo začne Cáit odkrivati z novo pridobljenima pogumom in samozavestjo …
iz prve roke
»[Zgodba Claire Keegan] se v tematskem smislu dotika številnih vprašanj, ki so me od nekdaj zanimala: kompleksnost družinskih vezi, čustvena in duševna rast, predvsem pa žalovanje in način, kako nas oblikuje.
S formalnega vidika me je takoj prevzela sama pripoved: v prvi osebi in v sedanjiku, podana skozi oči deklice. Zdela se mi je izjemno imerzivna, empatična in vizualna, saj večinoma spremljamo, kaj dekle vidi in čuti iz trenutka v trenutek. Pripovedna napetost namesto iz pretiranega opiranja na zaplet v celoti izhaja iz dekličinega doživljanja. Z vidika filmskega ustvarjanja je bil to zame privlačen izziv: ideja, da bi oblikoval dekličino izkušnjo in jo postavil v ospredje filma, s poudarkom na raziskovanju značajev in dinamike odnosov.
Verjel sem tudi v ‘majhnost’ zgodbe. Po besedah Marka Cousinsa nam umetnost vedno znova pokaže, da lahko v majhnih stvareh vidimo veliko, če smo le dovolj pozorni in odprti. Misel, da je v majhnosti, v nekakšni pripovedni ponižnosti, mogoče najti nekaj zelo razsežnega in globokega, me zelo privlači.
A bolj kot karkoli drugega me je o filmskem potencialu zgodbe prepričal njen čustveni podton. Očarala sta me tako njena zadržanost kot katarzični razplet – in lahko sem si zamišljal filmsko priredbo, ki bi pri gledalcih sprožila enak odziv.«
– Colm Bairéad