TRIJE MILIJONI MINUT, gledališka predstava

Štiri družabnice v uspešnem podjetju utajujejo davke in na sledi jim je finančna policija. V izogib propadu podjetja se domislijo rešitve: ena izmed njih naj prepiše zatajeni dobiček nase in krivda bo padla le nanjo. A katera se bo žrtvovala?

Štiri prijateljice so dolgoletne družabnice in ustanoviteljice uspešnega podjetja. Poleg uspeha in mnogih skupnih spominov jih druži tudi »poslovna skrivnost«. Že nekaj časa vodijo dvojno knjigovodstvo: denar prenakazujejo v Švico in tako utajujejo davke. Nenadoma pa njihova vodja izve, da jim sledi finančna policija in da lahko agenti vsak čas zahtevajo vpogled v računalnike in druge dosjeje. Odvetnica jim ponudi izhod: če ena izmed družabnic prepiše zatajeni dobiček nase, bo krivda padla le nanjo. Ta, ki bi se žrtvovala, bi šla v zapor za predvidenih sedem let ter rešila preostale tri in tudi podjetje. Vznemirjena četverica najame mediatorko, ki naj bi jim pomagala doseči (spo)razumno izbiro. Elementi podjetniškega trilerja in kriminalne drame se med mediacijo sprevržejo v napeto igro psihologij.

Uprizoritveno besedilo Trije milijoni minut, ki je nastalo na podlagi scenarija za film in igre 7 let (7 años) Joséja Cabeze, je priredila režiserka Barbara Hieng Samobor in igralsko zasedbo sestavila iz samih žensk – kar je posebna kakovost priredbe –, medtem ko v izvirniku nastopajo štirje moški in ena ženska. Film 7 let je nastal v Netflixovi produkciji leta 2016 in je bil prvi film, ki ga je omenjeni spletni ponudnik video vsebin posnel v španskem jeziku. Avtor predloge José Cabeza je profesor za scenaristiko na Univerzi Rey Juan Carlos v Madridu. Filmski uspešnici je sledilo že več gledaliških priredb.

»Ko gre za sedem let življenja, ko gre za sedem let, ki se vrinejo v obdobje med tridesetim in štiridesetim letom, je razlika med moško in žensko situacijo precej velika. Pred kratkim sem nekje prebrala, da je prava, aktivna življenjska doba ženske pravzaprav še vedno samo okrog trideset let: od približno petnajstega leta do srede štiridesetih mora ženska opraviti vse: se izobraziti, začeti in utrditi kariero (in v njej tudi že doseči vrh), poiskati in poskrbeti za dom (kupiti nepremičnino?), obenem pa najti partnerja, zanositi in roditi otroke. Za kariero in otroke je kmalu prepozno in vse vemo, da je časovno usklajevanje, kaj ima prednost in kaj lahko še malo počaka, tudi v primeru, da imaš za oboje sploh realne opcije, izredno naporno. Tako sedem let v rodni dobi in času, ko bi morala ženska doseči vrh svoje kariere (in z njega tudi še ne zdrsniti), za žensko (ki se praviloma seveda tudi hitreje in slabše stara) pomeni več kot za moškega.« Eva Mahkovic, gledališki list predstave

Za Glasbeno-gledališki abonma in izven