ZBOGOM, LEONORA, film

27. 6. 2023 ob 20:00 

Film, ki ga je Paolo Taviani posvetil svojemu bratu in dolgoletnemu sorežiserju Vittoriu, opisuje bizarno popotovanje pepela velikega dramatika Luigija Pirandella do njegovega zadnjega počivališča na Siciliji ter uprizori novelo, napisano dvajset dni pred pisateljevo smrtjo.

Paolo Taviani / Italija / 2021 / 90 min / italijanščina, angleščina

zgodba
Ko je Nobelov nagrajenec Luigi Pirandello leta 1936 umrl, je v oporoki zapustil natančna navodila: nobenih slovesnosti in formalnosti. »Naj moja smrt mine v tišini.« Toda veliki sicilijanski dramatik je imel nazadnje kar tri pogrebe.
Film pripoveduje nenavadno zgodbo o potovanju žare s Pirandellovim pepelom iz Rima v Agrigento, kjer se je več let po pisateljevi smrti zgodil njegov zadnji pokop. Za konec pa uprizori še novelo Žebelj, v kateri mladega Bastianedduja – iztrganega iz materinega naročja in prisiljenega slediti očetu na drugo stran Atlantika – nezaceljene rane poženejo v nerazumno dejanje …

iz prve roke
»Zamisel sega v čas, ko sva končala s snemanjem Kaosa: film bi se lahko zaključil z zgodbo o Pirandellovem pepelu. To ni bila Pirandellova novela, toda pomagala nama je ugotoviti, kako iz istega humusa ustvariti lastno novelo. /…/ Z Vittoriem se nama je vedno zdelo, kot bi Pirandello na grotesken način napisal zgodbo o lastnem pogrebu. /…/ Potovanje pepela je opisovalo že več uglednih sicilijanskih avtorjev, tudi slavnih, pri čemer so resnico spoštovali ali pa tudi ne. Potrebnih je bilo mnogo let in še več birokratskih in drugih grotesknih zapletov, toda nazadnje se je vse zgodilo, kot je želel Pirandello, v skladu z njegovo oporoko. Del pepela so zazidali v ‘grobi kamen’, del pa raztresli v morje na Siciliji. /…/ [Film pripoveduje o zgodovini Italije] skozi drobce zgodb in življenj. Od nekdaj sem menil, da so bili v italijanski kulturi trije temeljni trenutki: renesansa, melodrama in neorealistični film; slednji je bil velik dogodek v svetovni kulturni zgodovini. Zato sem se odločil vključiti nekaj klasičnih prizorov, na primer iz Tatov koles (Ladri di biciclette) Vittoria De Sice. Bil sem ganjen, spomnil sem se svoje mladosti in režiserjev, zaradi katerih snemam filme, kot sta Visconti in Rossellini. /…/ Mislim, da je v povojnem italijanskem filmu več resnice kot v katerem koli filmskem obzorniku. Slednji vedno ponuja odmaknjen pogled na resničnost, medtem ko ob gledanju [velikih neorealističnih] filmov bolje razumemo resničnost tistih let, saj smo znotraj nje. /…/ [V noveli naju je z bratom pritegnila] predvsem nadrealistična izjava, da je bil žebelj tam ‘namenoma’; da bi deček z njim zabodel deklico. V ozadju te ideje je nekaj neresničnega, kar je po mojem mnenju ustrezalo trenutku, v katerem smo živeli. Vprašal sem se: kdo si želi vsega tega zla, ki nas obdaja? Je tu morda z namenom? Čutil sem, da je zgodba /…/ del sedanjosti, pandemije. Pirandello jo je napisal dvajset dni pred smrtjo in zelo me je presenetila njegova vizija; tako žalostna, s tako globokim občutenjem konca. V njegovih drugih zgodbah je bilo vedno nekaj grotesknega, ta pa je usmerjena v smrt. Film sem želel odpreti in zapreti z gledališko zaveso. Kajti tragedija, ki smo ji priča, je del gledališča; je nekaj jasnega, prosojnega in hkrati skrivnostnega. /…/ V prvotnem scenariju je bil prizor iz kratke zgodbe Leonora addio, v kateri glavna junakinja svojim hčerkam poje arijo iz Trubadurja: ‘Leonora addio, Leonora addio …’ Pri montaži smo prizor izrezali – zakaj? Ker film lahko postane slepa imitacija. Bi morali torej spremeniti naslov? Ne, gre za enega najbolj čustvenih Pirandellovih naslovov, in ostal je, čeprav prizora ni več – in niti ene same Verdijeve note. /…/ Med delom sem užival in hkrati trpel. Mislim, da smo narejeni iz filmov, ki smo jih posneli. Z bratom sva našla navdih v Pirandellu. Veliki pisatelj je nekoč dejal: ‘Ideje so kot vreče, ki jih je treba napolniti.’ In sam sem moral napolniti dve. Film je zame redka zver, ki me preseneča še danes pri mojih mladih letih.«
– Paolo Taviani