ZGODBA MOJE ŽENE, film

13. 8. 2022 ob 20.00 

Režiserka Ildikó Enyedi (Moje 20. stoletje, O telesu in duši) pripoveduje ljubezensko zgodbo skozi oči moža, ki se obupano trudi razumeti svojo ženo, skrivnostno Francozinjo v podobi Lée Seydoux. Sodobna različica legende o letečem Holandcu, fantomski ladji, obsojeni na večno tavanje po sedmih morjih.

Ildikó Enyedi / Madžarska, Italija, Nemčija, Francija / 2021 / 169 min

zgodba
Dvajseta leta prejšnjega stoletja. Jakob Störr, kapitan tovorne ladje, prijatelju oznani, da se bo poročil s prvo žensko, ki bo vstopila v kavarno. Prikaže se Lizzy…

iz prve roke
»Prejmete darilo. Lepo, elegantno, a trdno zaprto škatlico. Čisto vaša je, vsak dan jo lahko vidite na polici nad kaminom. Toda kaj, ko je ne morete odpreti! Vseeno poskusite: najprej nežno, nato z nožem. Razmišljate, da bi uporabili kladivo, vendar si premislite, saj bi jo lahko poškodovali. Nekaj dni se pretvarjate, da vas ne zanima. Potem pa si priznate: dali bi vse, da bi lahko le za trenutek pokukali vanjo. Postopoma vas bo ta majhna škatlica spravila ob pamet …
Posneli smo film o ljubezni, strasti, drami, pustolovščini; o tisočerih odtenkih življenja – brezsramno čustveno zgodbo o tem, kaj pomeni biti moški, kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni biti človek.
Če pogledate Lizzy in Jakoba, Léo Seydoux in Gijsa Naberja, ne vidite dveh nasprotij. Vidite dva človeka s svetlo kožo, svetlimi lasmi, visokimi ličnicami in zelo podobnim, edinstveno priprtim pogledom. Lahko bi bila brat in sestra. Ali pa moški in ženski del iste duše …
/…/ Milán Füst je v madžarski in svetovni književnosti nekakšen obstranec. Zelo pogosto so ga narobe razumeli. Zame je predvsem radikalen mislec, ki svoja razmišljanja ovija v bogato, čutno teksturo, polno humorja in igrivosti. To zelo osebno knjigo je napisal med drugo svetovno vojno, ko je bilo njegovo življenje v nevarnosti. /…/ Čeprav roman govori o zakonskem paru, v resnici odpira pereče vprašanje: kako naj živimo svoja mala, kratka življenja na Zemlji? To vprašanje raziskujemo z vidika kapitana tovorne ladje, ki bi rad razumel svojo ženo, mlado Francozinjo, a v resnici skuša le razumeti življenje. Možakar prejme nekaj težkih lekcij, preko katerih se mora naučiti sprejeti, da življenja ni mogoče nadzorovati. /…/ Film je ljubezensko pismo vsem čudovito nepopolnim moškim, ljubeznim našega življenja. Ko sem bila otrok, sem moškim najbolj zavidala kavalirstvo. Zdaj bi si rada dovolila biti kavalirska. K današnji splošni razpravi o odnosih med spoloma bi rada prispevala nekaj nežnosti. Zelo me veseli, da je skozi nekatera dolgo zaprta okna zapihal svež zrak in da se naše družbene navade spreminjajo na bolje. Počnimo to z več prijaznosti in humorja – nič manj učinkovito ne bo, gotovo pa bo bolj zabavno za vse.«
– Ildikó Enyedi