Karantenski intervju: Marija Hribar

Kako se je za vas in vaše sodelavce s pojavom epidemije spremenilo delovno okolje v času zaprtja knjižnic in sedaj, ko so knjižnice ponovno odprle svoja vrata?
Nihče od delavcev Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica med epidemijo ni bil na čakanju, temveč smo tako v osrednji knjižnici v Cerknici kot v enotah na Rakeku, v Starem trgu in Novi vasi vsak dan delovali po posebnem razporedu, saj so nam prostori knjižnic omogočali, da smo lahko – ne da bi ogrožali sebe ali drug drugega – varno hodili na delovna mesta. V tem času smo pospravljali knjižnice, izločali gradivo, digitalizirali domoznansko gradivo in obveščali javnost preko spleta. Tudi v času, ko smo imeli zaprta vrata, smo brezstično izposojali vnaprej naročeno gradivo na zunanji okenski polici. Zdaj, ko so se vrata odprla, pa je čas mask, razkuževanj, previdnosti in vzpodbudnih besed za obiskovalce.

Kako je sedaj videti izposoja knjig?
Uporabniki oziroma bralci najprej v knjižnici na desni strani vrnejo pred epidemijo izposojeno gradivo v škatle, nato si na levi strani izposodijo, največkrat vnaprej naročeno gradivo in knjižnico v Cerknici zapustijo skozi zadnja vrata. Vračilo in izposoja sta strogo ločena. Vrnjeno gradivo odpeljemo z dvigalom v za to namenjen prostor, kjer je sedem dni v karanteni, sledi razkuževanje gradiva in kot zadnja faza pospravljanje na police. Proces vračanja in izposoje, ki je pred epidemijo trajal nekaj minut, se je razpotegnil na osem dni. Tudi po enotah ni bistveno drugače. V knjižnici si prizadevamo, da bi bilo maksimalno poskrbljeno tako za varnost zaposlenih, kot uporabnikov knjižnice.

So uporabniki vaših storitev, torej člani knjižnice, razumevajoči do omejitev pri obsegu in načinu izposoje knjig? Katera so vprašanja, ki jih na vas največkrat naslavljajo?
Ljudje smo prilagodljiva bitja, saj drugače ne gre. Uporabniki bi radi marsikaj, vedo pa, da se trenutno ne da. Radi bi si sami poiskali knjige na policah, filme v videoteki, časopise in revije v čitalnici. Radi bi uporabljali čitalnico, kot so jo pred epidemijo, pa se ne da. Pogrešajo prireditve, druženje. Moti jih omejen obseg storitev, a vedo, da je zdaj tako prav. So pa zadovoljni, da so knjižnice odprte, čeprav v omejenem obsegu.

Katere so pozitivne stvari, ki bi jih ohranili od karantene in katere so tiste omejitve, ki vas najbolj motijo?
Ko se je virus najbolj razživel, so bile ceste prazne, samotne, lipca na placu, ki sredi betona vztraja med pločevino, si je končno opomogla, saj ni vdihavala izpušnih plinov; avtomobilov ni pogrešala. V knjižnici smo se s sodelavci pozdravljali od daleč. Vsi smo pogrešali bližino, zato smo se v tistem času morda na nek način celo zbližali. To je bil tudi čas za razmislek, kdo smo in kam gremo; tudi o tem, kako nas vidijo odločevalci, kako uporabniki.

Tako zaposleni kot naši občani, uporabniki knjižnic, potrebujemo živ, človeški stik, brez tega je knjižnica le arhivski prostor. Knjižnica potrebuje vrvenje, debatiranje, pogovarjanje, posedanje po čitalnici, smeh in sanje obiskovalcev.

Kakšen bo po vašem svet, človek ali družba po koncu epidemije? Bo to obdobje po vašem mnenju vplivalo tudi na umetnost in kulturo ter kako?
Negativne izkušnje bi morali premisliti in se iz njih naučiti, kako biti spoštljivejši do narave in soljudi. Predvsem bi morali kot skupnost razmisliti, kako ravnamo s starejšimi, kar veliko pove o naši »kulturi«. Njihova bivanjska groza v času epidemije je naša zaveza, da se bomo še posebej trudili za ranljive skupine.
Kakšen bo svet, ne vem, ljudje zaradi virusa ne bomo boljši, saj se svet, po vsej verjetnosti, še ni zamajal v temeljih. Kultura je ena izmed bolj »sesutih« dejavnosti prav zato, ker potrebuje bližino, sodelovanje, sporazumevanje – za odločevalce današnjega sveta pa ni urgentno potrebna – je tudi neke vrste lepilo, ki nas drži skupaj. Morda smo na začetku dolgoročnih, velikih sprememb in lahko le ugibamo, kam nas bo neslo.

Kaj bi sporočili obiskovalcem Kulturnega doma Cerknica?
Treba je stopiti v zelenje, v naravo, dihati s polnimi pljuči, tudi takrat, ko nas prepričujejo, da nam zmanjkuje zraka.