Oddaja Osmi dan na RTV Slovenija je nedavno ponudila intervju z režiserjem Srdjanom Golubovićem, v katerem je omenil anekdoto o odhodu slovitega filmskega režiserja v Hollywood. Prijatelji so ga svarili, da bo moral tam snemati le filme s srečnim koncem, nazadnje pa so mu v tej svetovni »prestolnici« filmske produkcije glede tega rekli: ni ti potrebno snemati filmov s srečnim koncem, moraš pa v njih ponuditi upanje. Golubović je to izpostavil kot vodilo pri svojem ustvarjanju.

Trenutno se umetnosti in kulturi ne godi dobro, čeprav jo potrebujemo bolj kot kadarkoli. Bolj kot kadarkoli potrebujemo upanje.  Neredko nam prav umetniška dela pokažejo obrise upanja tam, kjer jih sicer sami ne zmoremo odstreti. Čar obdarovanja in presenečenj, ki tako močno zaznamujejo zadnji mesec leta, je nekaj, s čimer si umetnost in umetniško doživetje delita značaj. Včasih je spoznanje, ki ga prinese prebrana knjiga, slišana skladba ali ogledana predstava ali film in še vrsta drugih umetniških zvrsti, darilo per sé.

Ali zato, ker v dobi epidemije po malem postajamo vsi vedno bolj umetniki po Goluboviću; ustvarjalci upanja, to pomeni tudi, da smo popolnoma izgubili orientacijo med tem, kaj je dobro in kaj je slabo umetniško delo, potem ko je stroka vendarle skozi čas dorekla določene parametre, po katerih ocenjujemo kakovost umetniških del (pustimo ob strani kontroverznost in politično oporečnost)?

 

 

Doba, ki jo prestajamo  – zaporniška terminologija je vsaj za kulturne delavce, pa tudi za druge ljubitelje kulture in umetnosti v tem času povsem na mestu – je z več vidikov zadušljiva tudi zaradi množice vprašanj, ki jih naslavlja na poklice, povezane z organizacijo kulturnih prireditev.

Bo hibridnost nova realnost (kako vendar)?
Boste obiskovalci še dovolj pogumni za predhodno kupovanje vstopnic in abonmajev?
Bližina kakšnega obsega in dosega bo še dovoljena med gledalci, osebjem, nastopajočimi, ustvarjalci?
Bo naključje pri organizaciji dogodkov še dopustno in kako bo, v kolikor ga več ne bo? Kaj bo pomenila nova, predpisana svoboda?
Kako realna so pričakovanja, da naj ustvarjalci upanja v mračnih časih brez sredstev uresničujejo vizije – čarovnije?

Bomo ob koncu tega črnega obdobja res vsi znali ustvariti takó pozitivno energijo, ki se bo prenesla med več sto ljudi, kot to znajo veliki? Novo obdobje bo najbrž izpljunilo precej »kreslinov«, ki bodo konkurenčni zgolj zato, ker bodo poceni.

O tem, koliko upanja bodo ponudili v primerjavi s tistim edinim Vladom, letošnjim Ježkovim nagrajencem, pa raje ne bi.

 

dr. Anja Bajda           
vodja Kulturnega doma Cerknica